Prežihovina – bolj pravilno je domačija pri Prežihu – na Preškem Vrhu 12 pri Kotljah, nekoč imenovana »Časova vila« po nekdanjem lastniku. Leta 1913 je železarski uradnik, domačin Willi Čas (Tschas) kupil Prežihov grunt in si zgradil novo hišo oziroma vilo le streljaj od stare kmečke hiše pri Prežihu, v kateri sta se rodila Vorančeva brata Ivan-Anza (1904–1944) in Avgust-Gustl (1906–1964). Država je Časa po vojni razlastila in grunt je postal splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, dan v dosmrtno uživanje Vorancu in njegovi ženi. Na novem domu je začel Voranc kmetovati in počasi urejati svojo literarno bero.
Prežihov Voranc (10. 8 1893, Kotlje–18. 2 1950, Maribor), njegovo pravo ime je Lovro Kuhar, pisatelj-samouk, je najbolj znan slovenski koroški literat. Kmečki sin, delavec v železarni in revolucionar je pred drugo svetovno vojno več let ilegalno preživel v tujini, bil med vojno zaprt v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen in Mauthausen, po vojni pa je postal politik in upoštevan pisatelj. Njegova najbolj znana dela so romani Doberdob, Požganica in Jamnica, novele Samorastniki, Boj na požiralniku in Ljubezen na odoru, potopisi Od Kotelj do Belih vod in Borba na tujih tleh ter zgodbe za otroke Solzice.
PREŽIHOVINA, PREŽIHOV VORANC, PREŽIHOVA BAJTA, PREŠKI VRH
Prežihova bajta stoji na sončni južni strani Preškega vrha. Od nje je čudovit razgled na Kotlje z okolico in na Uršljo goro. Bajta je značilna kroška stavba malega kmeta ali »bajtlerja«. V njej so trije prostori: veža s črno kuhinjo, hiša s preprostim pohištvom in kamra ali »štiblc«. Leta 1911 jo je kupil Prežihov oče in v njej je bodoči pisatelj živel do svojega 29. leta življenje kmečkega fanta, dokler ni odšel v širni svet. Tu so mlada leta preživeli tudi njegovi brati Alojz, Ivan in Avgust.
Leta 1979 je bila preurejena v spominski muzej pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca (1893–1950). Od leta 1980 stoji tik nad bajto in nad nekdanjim ajdovim strniščem mogočen bronast Prežihov spomenik, delo akademskega kiparja Stojana Batiča (1925–2015).