Pred 135. leti, 12. novembra 1885, se je Hruševcu št. 14 (pri Šentjurju) na domačiji po domače Goriški rodil Andrej Oset, narodni buditelj, gospodarski in kulturni delavec, za Koroško zaslužni mož. Že v domačem Šentjurju se je odlikoval kot zaveden narodni, gospodarski in kulturni delavec. S Franom Ferležem je ustanovil Zvezo slovenske napredne mladine, skupaj z očetom Dušana Kvedra pa je v letih od 1900 do 1908 ustanovil v dotedaj nemškutarskem trgu slovensko tamburaško društvo, čitalnico, knjižnico Sokola in mlekarno ter spremenil Šentjur v zaveden slovenski kraj.
Miroslav Osojnik je o podjetniku Andreju Osetu objavil (v Ravenških razgledih in Maistrovem glasilu) sledeči zapis: »Andrej Oset je na Koroško prišel leta 1908 in se na Tolstem vrhu takoj izkazal kot uspešen gospodarstvenik. Z Benom Kotnikom sta ustanovila živinorejsko in pašniško zadrugo, čebelarsko in sadjarsko društvo, v občini Tolsti vrh pa je vpeljal slovensko uradovanje. Pred leti se je naša dolina ponašala še z enim znanim izvirom kisle vode. To je bila daleč naokoli znana »Tolstovrška slatina«. V tisku so že pred 1. svetovno vojno o njej redno izhajale reklame. Slatino so za Tolstovrško najbrž krstili zato, ker je izvirala pod Tolstim vrhom. V tistem času je bila edina slovenska kisla voda, saj so »Hotuljsko slatino« in »Preblausko slatino« v Labotski dolini tržili nemški podjetniki. Tudi druge slatine v takratni Avstro-Ogrski so bile v nemški lasti. Domačini so kislo vodo že pred tem hodili natakat k studencu ob desnem bregu reke Meže blizu Podklanca, ta izvir pa ni bil nikoli tržno izkoriščen. Nemški lastniki so pri Kumru postavili poslopje z gostilno in majhnim letoviščem. Tudi prebivalcem Guštanja in Thurnovim jeklarniškim delavcem je bil vrelec Tolstovrške slatine ljuba izletniška točka, ker ni bil preveč oddaljen od fužinarskega kraja. Do 1910 je bil izvir še v nemških rokah, zato so ga tržili kot »Fettengupfer-Quelle«. Julija 1910 so vrelec prodali slovenskemu konzorciju, ki je vrelec na novo izkopal in tako dosegel močnejši pritok slatine. Lastniki so z zgrajenim betonskim zidom preprečili tudi to, da bi ob večjih nalivih slatino zalili deževnica ali Meža. Slovenski konzorcij je razširil še gostilno in pridobil več sob za izletnike. Za oskrbnika je nastavil Andreja Oseta, prijatelja in rojaka junaka Franja Malgaja. Oset se je hitro prilagodil novim razmeram, dejavno zaživel na Tolstem vrhu in se 10. februarja 1912 poročil z Marijo Urbanc, veleposestnikovo hčerko iz Lehna pri Ribnici na Pohorju (Domoljub 1912: 127). Sam poznanstvo z Malgajem opisuje tako: »Ko sem l. 1910 prevzel službo oskrbnika pri podjetju Tolstovrške slatine, me je dijak Franjo Malgaj večkrat obiskal in se zanimal za narodnostne razmere koroških Slovencev. Bila sva tudi stalno v pismenih zvezah. Med prvo svetovno vojno je ob priložnosti, ko je bil na dopustu, prišel k meni na Tolsti vrh pri Ravnah in z velikim veseljem pripovedoval, da bo Avstrija vojno izgubila ter da bodo podjarmljeni slovanski narodi dobili svoje pravice in samostojnost.« (Oset 1954: 17). Podjetni Oset je leta 1919 od konzorcija odkupil Tolstovrško slatino ter poleg gostilne in letovišča uredil še trgovino z mešanim blagom, poštno zbiralnico, zalogo piva in trgovino z deželnimi poljedelskimi pridelki (Koroški fužinar 1958: 46-47). Oset je leta 1914, pred 1. svetovno vojno, po Evropi razposlal kar 28 vagonov vode, kar je bil za tako majhno podjetje izjemen rezultat. Izdal je tudi tri lepe razglednice svoje Tolstovrške slatine (glej rubriko Stare razglednice Tolstovrške slatine!), na katerih so slovenski napisi, kar za tisti čas ni bilo povsem samoumevno. Maja 1919 so »volkswehrovci« z granatami poškodovali zajetje, da bi se maščevali lastniku Osetu, ki je bil takrat predsednik Narodnega sveta za Mežiško dolino. Z osvoboditvijo Mežiške doline so bile vse slatine v slovenskih rokah, zato Tolstovrškega vrelca niso več popravljali, saj naj bi dajal premalo slatine, da bi se povrnili ogromni stroški za njegovo obnovo.«
!), na katerih so slovenski napisi, kar za tisti čas ni bilo povsem samoumevno. Maja 1919 so »volkswehrovci« z granatami poškodovali zajetje, da bi se maščevali lastniku Osetu, ki je bil takrat predsednik Narodnega sveta za Mežiško dolino. Z osvoboditvijo Mežiške doline so bile vse slatine v slovenskih rokah, zato Tolstovrškega vrelca niso več popravljali, saj naj bi dajal premalo slatine, da bi se povrnili ogromni stroški za njegovo obnovo.«
Fotografija: Skupinski portret članov Narodnega sveta za Mežiško dolino, 1928 (Hrani KOK Ravne na Koroškem), Andrej Oset v sredini (s sliko Franja Malgaja v levi roki)
— zapisal arh. Borut Bončina, član KFD —